Znanosti kristalna krogla?

Pogosto poslušamo in beremo, da zakaj neki se ti znanstveniki ubadajo s temeljnimi vprašanji življenja, vesolja in sploh »vsega«, namesto da bi se fokusirali na kaj praktično uporabnega in koristnega tako, da bi bil svet boljši, manj lačen in manj segret?
Diskusija o politiki financiranja znanosti, količini in razmerju sredstev za temeljne in aplikativne raziskave, o pomenu znanosti in razvojno raziskovalnih dejavnosti za konkurenčnost gospodarstva, blaginjo in graditev naroda je v slovenskem prostoru pričela zasedati kar precejšen del sicer izredno dobrodošle razprave. A zdi se, da pogosto spregleda, da se v deležu svetovnih naložb v raziskave in razvoj izjemno dviguje delež nečlanic OECD in da EU eksperimentalnim raziskavam namenja kar za petino manj sredstev kot na primer Japonska.
Ne bi želela, da me napačno razumete. Prvič, te vrste diskusija ni značilna samo za nas. Precej podobni sledim tudi v britanskem prostoru. In drugič, na seznamu plemenitih dejanj mora biti reševanje finančne krize in ekonomske recesije, energetske krize in podnebnih sprememb, socialnih stisk in revščine na vrhu naših prioritet. Toda to ni poslanstvo znanosti in kolikor jaz vem tudi nikoli ni bilo. So Newtona vprašali kako bi se z razumevanjem gibanja vesoljskih teles lahko izognili vojnam, ki so divjale v njegovem stoletju, ali pa recimo Hawkinsa o tem kako lahko veliki pok pomaga pri reševanju zloma stanovanjskega trga devetdesetih let prejšnjega stoletja? Takšen pristop k znanosti lahko namiguje, da je cela vrsta globalnih ali manj globalnih tegob tega sveta nekakšna napaka znanosti ali pa, kar je po moje še huje, da se odgovornost za tegobe tega planeta in človeških stisk želi preložiti na nekoga drugega, tako da se vlade in družba na splošno lahko pretvarjata, da ti problemi pripadajo nekomu drugemu.
To nikakor ne pomeni, da znanost pri reševanju teh tegob ali rešitvah določenih kriz ne bi bila za nobeno rabo. Nasprotno, znanost je človeštvu veliko dala in bistveno prispevala k njegovemu napredku. Toda mnenja sem, da se to ne bi smelo in tudi ne more odigravati na dirigiran način, lahko se kvečjemu do določene mere »usmerja«. Zakaj? Prvič zato, ker so bila številna odkritja, ki so storila dobro, srečna naključja, pri tem pa sta oko in um učenjaka opazila, da so lahko koristna. In drugič, ker menim, da prevelik poudarek na reševanje trenutnih problemov ni nujno tudi najboljši pristop. Če recimo v 19. stoletju Svante Arrhenius, prvi švedski Nobelov nagrajenec, ne bi dobil sredstev za svoje proučevanje izvora davnih ledenih dob, ali pa bi moral John Tyndall opustiti svoje ekspedicije raziskovanja ledenikov zaradi trenutno bolj pomembnih aplikativnih raziskav, ne bi bilo njunih del, na katerih sloni veliko razumevanja segrevanja ozračja 21. stoletja. Pa takrat verjetno nihče ni vedel, kako pomembno bo njuno delo. Saj končno tudi takrat podeljevalci sredstev ali njih svetovalci niso imeli kristalne krogle s katero bi napovedovali prihodnost. Ampak prav v tem je tudi bistvo, mar ne? Tudi mi je nimamo.
Napovedujejo se težavni časi, veliki izzivi in edinstvene priložnosti. Koliko so novi in edinstveni in koliko jih je politika šele sedaj opazila in je tudi zaradi tega, ker jih postavlja proti središču politične agende »nova«, je drugo vprašanje. A zanimivo, da v primerjavi s količino govorjenja o pomenu izobraževanja, znanja, znanosti, znanstvenikih v gospodarstvu, tehnološkega preboja, razvoja itd., financiranje izobraževanja, znanosti in razvojno raziskovalnih dejavnosti zaseda minorni položaj v razponu političnih in proračunskih prioritet? In to ob tem, da stalno govorimo o finančni, realni in socialni krizi in ne nazadnje tudi o perečih problemih marsikatere izobraževalne in znanstvenoraziskovalne ustanove, če že ne znanstvene skupnosti.
Zato sem, ob soglasni podpori odbora naše stranke za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, poudarjala in priznam, kar tečnarila, da mora Zares, če bo vstopil v vladno koalicijo prevzeti vodenje tega resorja in mu dati politično težo, ki mu gre.
Zato v toku usklajevanja Koalicijskega sporazuma nisem popustila, da »visoko šolstvo« v sedanjem mandatu ne bi ostalo v pristojnosti istega ministrstva, saj je prvi osnutek poslane nam pogodbe predvideval prenos pristojnosti na Ministrstvo za šolstvo in šport.
Zato - dokler je to bilo v moji pogajalski moči - nisem odstopila od barcelonskega cilja lizbonske strategije 1 % BDP proračunskih sredstev do leta 2010 kakor smo tudi zapisali v naših 99.-ih točkah. Vendar tudi kompromis Koalicijskega sporazuma lahko razumemo kot pomemben korak. Med številnimi razlogi tudi zaradi tega, ker se intenzivnost poslovnih naložb v EU-27 le obrobno povečuje in ker se pričakuje, da bodo te naložbe v prihodnjih letih delno odvisne od dolgoročnih učinkov nestabilnosti na finančnem trgu. Tako napoveduje, tudi s strani predsednika republike ob podelitvi najvišjih nagrad slovenskim znanstvenikom in inovatorjem omenjena OECD raziskava (Science, Technology and Industry Outlook 2008). Hkrati pa, ob številnih pobudah za olajšanje mobilnosti, »peti svoboščini« Evropske unije in internacionalizaciji človeških virov na področju znanosti in tehnologije na trgu dela, vedno večja mednarodna konkurenca za talente pomeni, da morajo države okrepiti tudi lastne naložbe v človeške vire. Povečana vlaganja bodo torej spodbuda slovenski znanosti, ki je že desetletja podhranjena. Seveda pa denar ni vse. Z besedami ministra Gregorja Golobiča: več denarja samo po sebi ni zadosten pogoj za resne spremembe.
Mislim, da bo vitalnost slovenske znanosti najbolj odvisna od tega, da se »reši vseh spon« kakor glasno poudarja akademik Vito Turk. Avtonomnost univerz in drugih visokošolskih in raziskovalnih institucij ni pomembna samo v odnosu do oblasti. Integriteta in vitalnost teh ustanov je odvisna predvsem od natančnega razumevanja ljudi v njih, da vedo kaj jih dela to kar so.
Seveda se ne moremo izogniti dejstvu, da smo vpleteni v praktično življenje. A bili bi modri, če bi spoznali, da je »praksa« v veliki meri oblika kognitivnega ujetništva iz katerega nas lahko osvobodi le izobraževanje. Da »znanost« ter »veda« kot pove že »zdrava pamet« pomeni »znati« in »vedeti«, ne pa »reševati«, »rešiti« ali »profitirati«. Da je najboljše kar lahko znanost počne v negotovosti tega stoletja prav tisto kar je vedno počela: postavljati mora vprašanja! Biti mora hrabra, drzna, strastna in ekstremna. S svojimi programi in projekti mora navdihovati sedanje in prihajajoče generacije znanstvenic in znanstvenikov. Prav takšnih, ki so prejšnji ponedeljek prejeli najvišja slovenska priznanja in nagrade, ki nosijo ime razsvetljenega mecena Žige Zoisa. Potrebovali jih bomo ne glede na to kaj nam prihodnost prinaša.