Za kaj so univerze?

Razmišljanja o inovacijah kot v ponudbo usmerjenega procesa, katerega gorivo so izumi, pogosto proizvedeni na univerzah in zlasti na področju znanosti in tehnologije, so pogosta utemeljitev nekaterih vladnih politik preteklih letih.
Takšno »ohlapno razmišljanje«, ki univerze vidi kot motorje inovacij in gospodarskega razvoja spodkopava največji prispevek, ki ga družbi dajejo. Univerze lahko ustvarjajo okolje, ki inovacije podpira, inovativnost pa je pretežno proces poslovnega sodelovanja s trgi, pri čemer lahko univerze igrajo le manjšo aktivno vlogo. Tako opozarja Združenje dvajsetih vodilnih evropskih raziskovalnih univerz (LERU) v publikaciji, katere naslov sem si sposodila za tale zapis: What are universities for?
Navedena publikacija je namenjena trem javnostim: univerzam, Evropski komisiji in evropskim vladam. Prvim sporoča, da ne smejo pozabiti svoje temeljne vloge in da morajo v zagovarjanju le-te ostati trdne. Evropsko komisijo naslavlja zato, ker ima vedno večjo vlogo v raziskovanju in izobraževanju. Nacionalne vlade pa zato, ker so mnoge v fazi pregledovanja, analiziranja, evalviranja in reformiranja svojih politik.
Avtorja Geoffrey Boulton iz Edingburgha in Colin Lucas iz Oxforda ugotavljata, da mnoge vlade na izobraževalni sektor gledajo kot na »supermarket«, v katerem izberejo uporabne proizvode in ignorirajo tiste, za katere niso zainteresirane. S parcialnostjo in selektivnostjo pretvarjajo univerze v orodje, ki služi seriji zelo specifičnih produktov in spodkopava kreativnost.
Hkrati pa predvsem gospodarske zbornice in združenja delodajalcev poudarjajo, da so univerze in druge visokošolske ustanove »biznis« enak drugim komercialnim organizacijam. V »realnem svetu« naj bi se tudi te organizacije razvijale podjetniško, proizvajale zaposljive diplomante in sodelovale s poslovnim svetom v verigi prenosa znanja, novih idej in bogastva. S tega zornega kota naj bi prav univerze bile ključna komponenta zdravega inovacijskega ekosistema.
Kaj torej gospodarstvo pričakuje od terciarnega izobraževanja? »Out-of-the-box« diplomante kot se zdi. Saj, bi lahko dejali, zakaj pa bi gospodarstvo samo zapravljalo denar in čas za izobraževanje in usposabljanje, če to lahko za njih stori (javno) visoko šolstvo? Tudi narod potrebuje pospeševanje dviga znanja in izobrazbene ravni, saj v tem smislu države zastavljajo svoje cilje. Kakor pravi Koalicijski sporazum, naj bi se delež prebivalstva Slovenije z več kot srednjo izobrazbo v naslednjih petih do osmih letih približal 30 %.
Nekatere visoke šole in univerze so že začele sodelovati z delodajalci, da bi slednji dobili tip diplomantov, ki jih potrebujejo. In tudi prav je, da se visokošolske ustanove razlikujejo. Vse pač ne morejo biti odlične raziskovalne univerze, za to ni dovolj ne finančnih sredstev ne človeških virov; lahko pa kakovostno zadovoljijo potrebe gospodarstva tako v privatnem kot v javnem sektorju, kot tudi dele državne in javne uprave.
Hkrati pa menim, da bi gospodarstvo sčasoma moralo bolj razumeti v čem se izobraževanje razlikuje od usposabljanja in se usmerjati tudi v zaposlovanje tistih, ki nimajo točno za neko delovno mesto predpisanega poklica, a prinašajo kritično mišljenje, sposobnost reševanja problemov in komunikacijske spretnosti. Podobno bi se tudi diplomanti določenega profila morali bolj zavedati, da jih služba in kariera morda čaka povsem drugje kot si predstavljajo ali kot bi si v tem trenutku želeli.
Nedavno sem prebrala zanimiv intervju z nekim bančnim direktorjem, ki meni, da bi edukacija morala pripomoči k ustvarjanju boljše družbe ne le bolj »trenirane« delovne sile. Podobno kot LERU ugotavlja, da so poleg znanosti in tehnologije pomembne tudi družbene vede, humanistika in umetnost. V izbiri med MBA-osebo in diplomiranim glasbenikom, bi zaposlil slednjega. Zakaj? Zato, ker je glasbenik široko intelektualno radoveden in ga je lahko usposobiti v dobrega bančnika, medtem ko ozko usmerjeni MBA misli, da se je že vse naučil in ga je težko stimulirati ter usposobiti v nekoga, ki še vedno dvomi.
Kaj bi torej politika morala storiti? Predvsem menim, da bi morala iskati ravnotežje med potrebo povečanja zaposljivosti in izobraževanja oz. »študijem zaradi študija«. Povedano drugače: med pomembnostjo povpraševanja poslovnega in javnega sektorja ter ponudbo, ki je bolj osredotočena na študenta in univerze ter druge visokošolske ustanove. Pri tej polemiki, ki bi morala potekati v enakopravnem partnerskem vzdušju pa bodo pomembni tudi modeli financiranja. Zato menim, da sta vsaj še dve vprašanji, ki bosta za politiko enako pomembni kot zgoraj zastavljeno o tem za kaj so univerze, naslednji: za koga so univerze in kdo plačuje v ekonomiji znanja?