Pravica Evropskega parlamenta do pobude

»Evroposlanec tako ne more ničesar spremeniti«, mi je včeraj dejal nekdo in namignil, da še ne ve ali bi se sploh udeležil evropskih junijskih volitev. Saj, kakšno moč pa sploh imajo poslanci Evropskega parlamenta?

Glede na to, da Evropski parlament skupaj s Svetom Evropske unije opravlja zakonodajno in proračunsko funkcijo, vrši pa tudi funkcijo demokratičnega nadzora, zlasti nad Evropsko komisijo, imajo njegovi člani na voljo več možnosti vpliva v široki paleti političnih področij.

V procesu sprejemanja evropske zakonodaje, Evropski parlament sodeluje po postopku soodločanja, daje pa tudi privolitve oz. soglasja in svetovalna mnenja. Vendar, vsaj v formalnem smislu, Evropski parlament ni pobudnik zakonodaje, temveč lahko z večino svojih članov zahteva predložitev ustreznih predlogov glede vprašanj o katerih meni, da je treba sprejeti novi akt ali spremeniti obstoječega. Poslovnik Evropskega parlamenta, ki je v oktobru 2008 doživel svojo 16. izdajo in ga najdete tukaj, določa tudi zakonodajne, proračunske in druge postopke po katerih se zahteva zakonodajni predlog Komisije in lahko določi rok za predložitev takega predloga. O vprašanjih, ki so v pristojnosti Odborov parlamenta, pa lahko ti pripravijo tudi »samoiniciativno poročilo«.

To pomeni, da Evropski parlament v bistvu nima velike moči lastne zakonodajne pobude, (z izjemo zadev njegovega internega značaja). S tega vidika so tudi moči Sveta EU skorajda enake, pri tem pa tudi posamezne države članice na področjih notranjih zadev in pravosodja – torej za območje znano pod nazivom svobode, varnosti in pravic – ohranjajo nekaj moči za podajanje formalnih predlogov.

S tem se ohranja ravnotežje moči med institucijami tako, da ima Komisija t.i. monopol pobude, medtem ko je pravica za zakonodajno pobudo s strani Evropskega parlamenta posredna. Posrednost pobude se sestoji prav v tem, da Parlament zahteva predložitev predloga Komisije. Takšna ureditev bi v bistvu ostala tudi po sprejetju Lizbonske pogodbe. Novost, vsaj na ravni pogodb, ki pa v praksi ni neka strašno nova ali revolucionarna pridobitev in jo Lizbonska pogodba povzema po ustavni pogodbi, bi bila obveznost Komisije, da v kolikor predloga ne predloži, o razlogih za to obvesti Evropski parlament.

Če torej nek evroposlanec želi nekaj spremeniti in izraziti politično voljo volivk in volivcev v obliki zahteve po predlogu spremembe zakonodajnega akta ali novega akta, takšna ureditev praktično pomeni, da pot do tega predloga ni lahka. Ne pomeni pa, da bi bil evroposlanec tako nemočen, da ne bi mogel ničesar narediti, pa tudi kaj spremeniti. Na boljše, vsekakor!