Pogodba bi morala biti sporazum zaupanja

Ne strinjam se povsem s tistimi, ki pravijo, da ni vizij. Mislim, da so. Vendar je v sedanjem evropskem trenutku, kljub velikim izzivom, ki jih med drugimi predstavlja tudi širitev Evropske unije, težko imeti velike vizije podobne vizijam velikih državnikov iz obdobja, v katerem se je porajal proces, ki se je razvil v Evropsko unijo. Takrat so bile okoliščine drugačne. Evropa je bila takrat razrušena, sedanja Evropska unija pa je v mnogo čem vendarle zgodba uspeha. Hkrati je morda prav ta uspeh, hkrati s komodifikacijo političnega procesa, privedel do določenega nezadovoljstva.

To situacijo še dodatno obremenjuje dejstvo, da mnogim ali pa morda celo večini ljudi ni povsem jasno kaj je Evropska unija, kaj kdo v njej dela in kdo o čem odloča. Ne nazadnje je to težko razumljivo tudi tistim, ki se s tem strokovno ukvarjajo in celo v znanstvenih tekstih je Unija zavita v nekakšno misterioznost.

Evropska unija ni država, ima pa mnoge pristojnosti, ki spominjajo na državne. Potem sta tu še dve viziji Evrope: dva tipa federalizma ali poimenovano drugače, viziji Skupnosti in Unije. Ti dve stalno prisotni, paralelni in tekmujoči »alternativi« še dodajata k zmedenosti (razumevanja) Evropske skupnosti/unije.

Menim, da je delitev na Skupnost in Unijo nepotrebna. Treba jo je ukiniti in hkrati odpraviti unijski tristebrni sistem. Na dosedanji razpravi tudi temeljim ugotovitev, da je potrebna takšna razdelitev področij pristojnosti, ki ne bi zahtevala bistvenih sprememb osnovne konfiguracije pristojnosti. Vsaj do sedaj namreč ni bilo izraženih izrazitih želja za nove pristojnosti Evropske unije, ki bi posegale v t. i. »nacionalno« življenje držav članic. Pojavili so se sicer nekateri bolj radikalni predlogi v tej ali oni smeri, tako na primer v smislu večjih pristojnosti Evropske unije ali pa vrnitve nekaterih pristojnosti državam članicam, ki jih je prav tako potrebno pretehtati.

Vendar bi, vsaj za sedanjo »fazo« procesa evropske integracije morda zadostovalo, da se obstoječe pogodbe »poenostavijo in konsolidirajo« v eno pogodbo tako, da so pristojnosti pregledno in jasno opredeljene; podobno kot je Listina temeljnih pravic na enem mestu »zbrala« že v drugih pogodbah »razpršene« pravice. V tem smislu bi bilo najbolje predlagati »novo« pogodbo, ki bi kot »poenostavitev« sedanjih pogodb potrebovala novo preambulo, vključitev Listine temeljnih pravic Evropske unije in naslovov, ki se nanašajo na zakonodajno, notranjo ter zunanjo in varnostno politiko.

S tem bi bila dosežena večja transparentnosti področij pristojnosti Evropske unije in držav članic. Mnoge razsežnosti razprave o prihodnosti Evrope potrebujejo pozornost, vendar menim, da je prav zaradi zaskrbljenosti in prisotnosti strahu pred izgubo avtoritete, pa tudi identitete - bodisi državne, regijske, narodne, manjšinske ali celo individualne - najbolj pomembno, da pogodba zagotovi vsem, da je /bo njihov strah neutemeljen.

Pogodba ustavnega značaja bi morala doseči zagotovilo medsebojnega zaupanja in znotraj sporazuma zaupanja omogočiti določeno fleksibilnost.

Iz prispevka V strahu pred izgubo avtoritete ali identitete?, 2. zasedanje Foruma o prihodnosti Evrope v Republiki Sloveniji, 21. maja 2002.