Filozof je ljubitelj modrosti

Branje Sokrata, moralnega in socialnega filozofa, ki je gradil na dediščini Predsokratikov, stranko Zares spremlja od njene ustanovitve. Sokrat je promoviral utrjevanje skepticizma o ciljih in o večinah. Vztrajal je, da je predpogoj za napredovanje razumevanja jasnost o predmetu dialoga. Zanj filozofija pomeni dvom in kritično vpraševanje idej, ki jih vsi potrebujemo, da bi našli smisel sveta, ki ga živimo. Dejstvo, da večina sprejme verovanje v neko idejo, nas ne bi smelo prevzeti. Resnica ni stvar štetja glasov. Atenska demokracija je Sokrata obsodila na smrt. In morda je njegova največja pomembnost v tem, da se je njegovo učenje in življenje strnilo: zato je zgled, pa tudi mučenik. Njegova podreditev razsodbi atenskega ljudstva ne pa odločitev za beg iz Aten, je sama po sebi dejanje logike, namreč, da življenje, ki ga nekdo vodi nakazuje na načela njegovega ravnanja.
Filozof je ljubitelj modrosti, je kreatura vprašanj bolj kot odgovorov. Nič kaj se mu ne mudi in ko vendarle pride do nekega sklepa, kaj hitro ugotovi, da njegovo sklepanje generira vsaj toliko problemov kolikor jih reši. V filozofiji je bistveno razumeti in razložiti, ne pa nujno izboljšati ali spremeniti. Slično je v znanosti. In tudi v izobraževanju, če izobraževanje grobo opredelimo kot prepletene dejavnosti ohranjanja, razširjanja in prenosa kulture nekega naroda in civilizacije. Podobno opredelitev izobraževanja v enem izmed svojih zapisov podaja liberalec Kenneth Minogue, ki za razliko od nekaterih drugih njegovih del, ki sem jih brala, ne izraža konservatizma in občasno seksizma. Osnovno načelo iz katerega izhaja in je tudi vodilo mojega razmišljanja je v tem, da izobraževanje brez svobode ni mogoče.
Na drugi strani filozofa je praktik. Praktični človek ima nujnosti, povsem konkretne človeške potrebe in probleme, ki zahtevajo hitre odgovore. Filozof in praktik sta tako stalno v nekakšni »opoziciji«. Podobno sta tudi izobraževanje in znanost v nekakšnem »sporu« s prakso.
Dinamična moč prakse, ki poskuša podrediti svobodno igro uma ozkim policy zahtevam sodobnega časa temelji na racionalističnih idejah. Praktik kritizira tradicionalne institucije, ker so menda neučinkovite izvajalke nekaterih bistvenih funkcij , ki so tem institucijam predpisane. Vsaka funkcionalna teorija »realno obstoječe institucije« bi najverjetneje ugotovila, da so naše univerze neučinkovite: povprečna dolžina študija je predolga, diplomanti nimajo dovolj praktičnih znanj, delež prebivalstva s končano univerzitetno izobrazbo je majhen, primanjkuje nam razvojnih tehničnih kadrov in še kaj. Saj, realno pač nikoli ne more povsem odgovarjati konceptu. Tipični racionalist bi trdil, da tudi svojih intelektualnih moči ne mobilizirajo dovolj, da bi se rešili pereči gospodarski in socialni problemi. In morda bi se našel še kdo, ki bi dodal: kaj pravzaprav sploh počnejo za dvig nacionalne blaginje? Rezultat tega je, da smo zmedeni in o izobraževanju začenjamo misliti in govoriti v dveh različnih jezikih. Prvi se nanaša na refleksijo, drugega zanima moč.
Kaj je smisel teorije in teoretičnih znanj, če niso uporabna za življenje in ne prinašajo nobene praktične koristi? Izobraževanje, bo dejal racionalist, bi v bistvu moralo vsebovati praktična znanja, spretnosti in kompetence. Smisel znanosti ni, da bi raziskovala določene aspekte realnosti, ampak da daje uporabne rezultate. To je tisto, kar družba potrebuje in kar nam bo povečalo blaginjo. Seveda, se bo strinjal edukator, izobraževanje res zahteva urjenje branja, učenje aritmetičnih tabel, kemijskih formul ipd., vendar je to le nujna osnova za izobraževanje. Glavna razlika je torej med »izobraževanjem« in »usposabljanjem«. To kar - večinoma v totalitarnih ali avtoritativnih režimih - imenujemo indoktrinacija je v bistvu urjenje oz. trening, ki omogoča domnevno prave odgovore. Izobraževanje se tako obrne v neko vrsto industrijskega procesa, katerega namen je ljudi oblikovati v instrumente za doseganje določenih ciljev oblasti. Rezultat takšnega procesa je tudi bolj predvidljiv. Izobraževanje oz. edukacija kot svoboda uma sicer tudi spreminja posameznika, vendar ni nujno, da bo ta sprememba vodila v predvideno smer.
Javna politika je v zadnjih dveh generacijah v Evropi in pri nas odprla pot »terciarnemu izobraževanju«. To semantično uničuje razločevanje med izobraževalnimi ustanovami in jih asimilira v nekakšno mešanico različnih oblik inštrukcij za zelo različne namene. Tako je izobraževanje zasnovano kot »sistem«, ki ga oblast lahko manipulira za katere koli pač že, pa če še tako plemenite, namene. Zato je v realističnem besednjaku moči nekaj nepoštenega, saj želi izobraževanje podrediti svojim različnim ambicijam in avtonomne institucije spremeniti v orodja politične in/ali ekonomske moči.
Zakaj pa ne, bi lahko vprašali? Prvič zato, ker poučevanje na univerzi ni isto kot poučevanje na šoli. Na univerzi morajo študenti razumsko in strastno sodelovati v in prispevati k študijskemu procesu, drugače pač ne bo prenosa platonske »iskre« po spoznavanju idej in ljubezni do modrosti. Če tega talenta nimajo ali če se ne spodbuja ali celo zavira, bodo univerze konvertirane v šole množičnega treninga. Drugič, če je koncepcija pretežnega dela članov družbe, družba predalčkanja in smisel izobraževanja, ter morda celo življenja, v pridobitvi čim boljše »pozicije«, torej skrbi do kam bodo v življenju prišli, in če je odzivnost predvsem na tiste signale, ki indicirajo na pridobivanje koristi, potem »kakovost« lahko nadomesti »inflacija diplom«. Ne trdim, da na »tradicionalnih« univerzah, ki so se razvijale od zahodnoevropskega 12. stoletja naprej, ljudje niso bili »karieristi«. Tudi, vendar so bile v večji meri mesto za manj utilitarne in lahko bi rekli, pa čeprav se bo morda v tem političnem trenutku slišalo nepopularno, tudi bolj »sproščene« ljudi glede karier in bodočih služb. S tega vidika je socialni pluralizem - če si smem dovoliti in s tem izrazom zajeti v kolikor sem pravilno razumela »neenakost« o kateri piše in govori Boštjan Žekš, nekdanji predsednik SAZU in sedanji minister za Slovence izven meja Slovenije - lahko pomemben doprinos akademski avtonomiji. Če želimo svobodno družbo, potem moramo razmišljati o teh zadevah ne glede na to, da je praksa življenja sedanjega časa že za mnoge izmed nas boj za golo preživetje. Še več, kljub temu in prav zaradi tega.