Felicita Medved

Dve vprašanji Konvenciji Zares

admin — Thu, 03 Dec 2009 22:44:32 +0000

(Poudarki iz govora na 4. konvenciji Zares- nova politika, Celje, 21. novembra 2009.)

Dve leti Zares in leto dni Zares v vladi.

Mislim, da znotraj stranke - podobno kot v drugih okoljih, v katerih sem delovala ali delujem – postajam prepoznavna po svoji konstruktivni in dobronamerni kritiki ter samokritiki. Tokrat bom nekaj besed namenila prepoznavnosti stranke Zares.

Da bi Zares postala bolj prepoznavna in verodostojna, moramo povečati konsistentnost svojega programa in delovanja ter se osredotočiti na najbolj pereče probleme. Predvsem si moramo odgovoriti na dve osnovni vprašanji:

Neoliberalna ekonomska politika ali socialno vzdržen gospodarski razvoj?
Privatizacija javnih služb ali striktna ločitev javnega in zasebnega na tem področju?

Jasna odgovora na ti dve vprašanji bi nam omogočila oblikovati jasno prepoznaven profil in konsistentne odgovore na tekoče probleme preživetja in razvoja.

Če se odločimo za neoliberalno politiko, bi morali zagovarjati deregulacijo, davčne razbremenitve in prehode iz proporcionalnih davčnih obremenitev na glavarino. V tem primeru je tudi odgovor na drugo vprašanje nesporen: popolna privatizacija zdravstva, šolstva in pokojninskih zavarovanj na osnovi šolnin in zavarovalnih polic.

Če pa menimo, da je družbeno in socialno vzdržen sistem prava izbira za našo majhno slovensko družbo, bi zagovarjali zmerno regulacijo gospodarstva, spodobno minimalno plačo, solidarnostno pokrivanje stroškov za uveljavljanje človekovih pravic do zdravstvenega in pokojninskega varstva, šolanja, pravne zaščite… Zagovarjali bi prevlado javnega nad zasebnim na področju javnih storitev, racionalno organizacijo in financiranje javnih služb, privatni sektor na tem področju pa bi prepustili trgu in ga odklopili od državnih jasli.

Naša trenutna stališča v množici poskusov o ukrepih socialne, davčne in ekonomske politike so nekonsistentna, zmedena in celo protislovna, kar jasno dokazuje, da si v stranki še nismo v celoti odgovorili na zgornji vprašanji. Na področju sociale bi radi pomagali najrevnejšim, vendar ne na škodo najpremožnejših in najbogatejših; davčno bi razbremenili najnižje dohodke, vendar tako, da bi tudi najbolj plačanim pustili več; konsolidirali bi javni sektor, vendar tako, da bi hkrati krepili in hranili tudi privatnega. Nikakor se ne moremo odločiti, katero pravljico bi raje poslušali: tisto o steklem polžu ali tisto o jari kači. Mi bi kar obe hkrati.

Brez jasnih odgovorov in smeri delovanja, se utegne zgoditi, da bo naša oranžna barva, ta barva energije, bledela in se neprepoznavna izgubljala v mavrici koalicije in slovenskega političnega prostora.

Bomo takrat še sami verjeli v novo politiko? Bomo kot takšni še lahko računali na volilni uspeh?

DajNaprej

Pravica Evropskega parlamenta do pobude

admin — Fri, 27 Feb 2009 07:51:21 +0000

»Evroposlanec tako ne more ničesar spremeniti«, mi je včeraj dejal nekdo in namignil, da še ne ve ali bi se sploh udeležil evropskih junijskih volitev. Saj, kakšno moč pa sploh imajo poslanci Evropskega parlamenta?

Glede na to, da Evropski parlament skupaj s Svetom Evropske unije opravlja zakonodajno in proračunsko funkcijo, vrši pa tudi funkcijo demokratičnega nadzora, zlasti nad Evropsko komisijo, imajo njegovi člani na voljo več možnosti vpliva v široki paleti političnih področij.

V procesu sprejemanja evropske zakonodaje, Evropski parlament sodeluje po postopku soodločanja, daje pa tudi privolitve oz. soglasja in svetovalna mnenja. Vendar, vsaj v formalnem smislu, Evropski parlament ni pobudnik zakonodaje, temveč lahko z večino svojih članov zahteva predložitev ustreznih predlogov glede vprašanj o katerih meni, da je treba sprejeti novi akt ali spremeniti obstoječega. Poslovnik Evropskega parlamenta, ki je v oktobru 2008 doživel svojo 16. izdajo in ga najdete tukaj, določa tudi zakonodajne, proračunske in druge postopke po katerih se zahteva zakonodajni predlog Komisije in lahko določi rok za predložitev takega predloga. O vprašanjih, ki so v pristojnosti Odborov parlamenta, pa lahko ti pripravijo tudi »samoiniciativno poročilo«.

To pomeni, da Evropski parlament v bistvu nima velike moči lastne zakonodajne pobude, (z izjemo zadev njegovega internega značaja). S tega vidika so tudi moči Sveta EU skorajda enake, pri tem pa tudi posamezne države članice na področjih notranjih zadev in pravosodja – torej za območje znano pod nazivom svobode, varnosti in pravic – ohranjajo nekaj moči za podajanje formalnih predlogov.

S tem se ohranja ravnotežje moči med institucijami tako, da ima Komisija t.i. monopol pobude, medtem ko je pravica za zakonodajno pobudo s strani Evropskega parlamenta posredna. Posrednost pobude se sestoji prav v tem, da Parlament zahteva predložitev predloga Komisije. Takšna ureditev bi v bistvu ostala tudi po sprejetju Lizbonske pogodbe. Novost, vsaj na ravni pogodb, ki pa v praksi ni neka strašno nova ali revolucionarna pridobitev in jo Lizbonska pogodba povzema po ustavni pogodbi, bi bila obveznost Komisije, da v kolikor predloga ne predloži, o razlogih za to obvesti Evropski parlament.

Če torej nek evroposlanec želi nekaj spremeniti in izraziti politično voljo volivk in volivcev v obliki zahteve po predlogu spremembe zakonodajnega akta ali novega akta, takšna ureditev praktično pomeni, da pot do tega predloga ni lahka. Ne pomeni pa, da bi bil evroposlanec tako nemočen, da ne bi mogel ničesar narediti, pa tudi kaj spremeniti. Na boljše, vsekakor!

DajNaprej

Citat za vlade držav Evropske unije

admin — Mon, 23 Feb 2009 11:19:20 +0000

Da oživim svoj kar nekoliko pozabljeni blog, sem preletela zapise, ki sem jih začela z uvodom filadelfijska fantazma. Ah ja, filadelfijska konvencija in Ustava Združenih držav Amerike…..morda izhodišče fantazije konvencijskih mož za prihodnost Evrope.

A Evropska unija temelji na pogodbah. Arhitektura teh pogodb je precej priljubljena tema politikov in preučevalcev pogodb Evropske unije. Z izrazom ‘arhitekture pogodb’ je mišljen zlasti odnos med pogodbami in priloženimi protokoli, pa tudi na notranji ustroj teh pogodb. Brez posebnega pretiravanja bi lahko rekli, da se bolj nanaša na obliko kot vsebino teh dokumentov. Ne glede na to, je ta predvsem tehnični termin kar nekajkrat postal stvar visoke politike.

V ranih 1990-ih letih, ko so potekala pogajanja o Maastrichtski pogodbi je bila poleg treh Evropskih skupnosti (ES) ustvarjena nova »entiteta« - Evropska unija (EU). Nekatere države so namreč imele pomisleke o okviru Skupnosti, ki naj bi preprečeval medvladno odločanje na dveh novih področjih sodelovanja, to je v notranjih zadevah in pravosodju ter v zunanji politiki. S tem je prišlo do hibridne institucionalne strukture »treh stebrov«. Že takoj ko je bila ustvarjena, je bila čudna in konfuzna, pa še težko jo je bilo razložiti tako državljanom EU kakor ostalemu svetu. Zakaj na primer, bi se tako ES kot EU lahko pogajali in sprejemali mednarodne sporazume s tretjimi državami?

Cilj tistih, ki so se zavzemali za združitev ES in EU je bil v tem , da se medvladna stebra prenese pod okrilje Skupnosti. Medvladni tabor je tej ideji nasprotoval z bojaznijo, da bi se izgubile različne institucionalne značilnosti drugega in tretjega stebra. Ob začetku novega stoletja je združitev stebrne strukture postala manj sporna. Na eni strani, ‘komunitarci’ niso več upali na popolno odpravo medvladnih oblik odločanja, na drugi strani pa ‘medvladniki’ niso več nasprotovali dejstvu, da so trije stebri del enega institucionalnega okvira in vrste skupnih pravnih načel. Hkrati so se zavedali tudi praktičnih komplikacij, ki jih povzroča več pogodb.

Nekatere študije tedanjega časa, predvsem Evropskega univerzitetnega inštituta (EUI) v Firencah so pokazale načine radikalne poenostavitve ‘arhitekture’ že obstoječih pogodb. S tem se je pravzaprav tudi začela tema »poenostavitev pogodb zaradi večje jasnosti in boljšega razumevanja, ne da bi se spremenil njihov pomen«, ki je bila na evropskem vrhu v Nici decembra 2000 tudi sprejeta kot ena od štirih tem reforme v Deklaraciji za prihodnost Evrope. Debata, ki se je razvila v Konvencijo o prihodnosti Evrope v letih 2002-03 je privedla do »vse v eni« pogodbe. Ko je bila Pogodba o Ustavi za Evropo obravnavana na Medvladni konferenci in 29. oktobra 2004 podpisana v Rimu, njena ‘arhitektura’ ni povzročila opozicije med vladami posameznih držav člani niti ni bila tema obeh “ne” referendumov - francoskega in nizozemskega. Je pa postala ‘kolateralna škoda’ ratifikacijske krize v letu 2005.

Ko je bruseljski vrh 2. junija 2005 formalno pokopal ustavno pogodbo, je po obdobju razmisleka, Lizbonska pogodba v bistvu prevzela večino ustavne pogodbe. Njeno vsebino je ločila v dva dela, v Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije. Tretji del ustavne pogodbe, ki vsebuje Listino temeljnih pravic EU pa je skrit »očem« obeh pogodb in naj bi imel lastno življenje z enakim pravnim statusom kot obe pogodbi.

Post-lizbonska faza arhitekture pogodb se je s tem še bolj zakomplicirala. Povedano drugače, Lizbonska pogodba je stališče vlad držav članic, ki sestavljajo Medvladno konferenco, dano evropskemu javnemu mnenju in političnemu območju: ustavni moment je mimo.

Pa vendar, Lizbonska pogodba po irskem »ne« referendumu, češkim pomislekom, dvomih nemškega ustavnega sodišča… še ni sprejeta. Nedavno me je moje kratko bivanje na EUI v Firencah spomnilo na besede Viljema Oranskega –Molčečega ( ki jih ne znam dobro posloveniti): Point n’est besoin d’espérer pour entreprendre ni de réussir pour persévérer. Ne bi bilo odveč, da se nanje spomnijo tudi vlade držav Evropske unije.

DajNaprej

Vabljeni na seminar o državljanstvu EU in temeljnih pravicah

admin — Sun, 30 Nov 2008 22:32:11 +0000

Vabljeni na seminar o državljanstvu EU in temeljnih pravicah

V sredo, 3. decembra 2008 , European Journalist Centre organizira seminar o Evropskem državljanstvu in temeljnih pravicah, ki bo potekal od 9. do 16. ure v Centru Evropa na Dalmatinovi ulici 4 v Ljubljani.

Sodelujem v panelni razpravi od 14.30 do 16.00.

Vljudno vabljeni.

drzavljanstvo-eu-in-temeljne-pravice-program

DajNaprej

Znanosti kristalna krogla?

admin — Sun, 30 Nov 2008 08:10:24 +0000

Pogosto poslušamo in beremo, da zakaj neki se ti znanstveniki ubadajo s temeljnimi vprašanji življenja, vesolja in sploh »vsega«, namesto da bi se fokusirali na kaj praktično uporabnega in koristnega tako, da bi bil svet boljši, manj lačen in manj segret?
Diskusija o politiki financiranja znanosti, količini in razmerju sredstev za temeljne in aplikativne raziskave, o pomenu znanosti in razvojno raziskovalnih dejavnosti za konkurenčnost gospodarstva, blaginjo in graditev naroda je v slovenskem prostoru pričela zasedati kar precejšen del sicer izredno dobrodošle razprave. A zdi se, da pogosto spregleda, da se v deležu svetovnih naložb v raziskave in razvoj izjemno dviguje delež nečlanic OECD in da EU eksperimentalnim raziskavam namenja kar za petino manj sredstev kot na primer Japonska.
Ne bi želela, da me napačno razumete. Prvič, te vrste diskusija ni značilna samo za nas. Precej podobni sledim tudi v britanskem prostoru. In drugič, na seznamu plemenitih dejanj mora biti reševanje finančne krize in ekonomske recesije, energetske krize in podnebnih sprememb, socialnih stisk in revščine na vrhu naših prioritet. Toda to ni poslanstvo znanosti in kolikor jaz vem tudi nikoli ni bilo. So Newtona vprašali kako bi se z razumevanjem gibanja vesoljskih teles lahko izognili vojnam, ki so divjale v njegovem stoletju, ali pa recimo Hawkinsa o tem kako lahko veliki pok pomaga pri reševanju zloma stanovanjskega trga devetdesetih let prejšnjega stoletja? Takšen pristop k znanosti lahko namiguje, da je cela vrsta globalnih ali manj globalnih tegob tega sveta nekakšna napaka znanosti ali pa, kar je po moje še huje, da se odgovornost za tegobe tega planeta in človeških stisk želi preložiti na nekoga drugega, tako da se vlade in družba na splošno lahko pretvarjata, da ti problemi pripadajo nekomu drugemu.
To nikakor ne pomeni, da znanost pri reševanju teh tegob ali rešitvah določenih kriz ne bi bila za nobeno rabo. Nasprotno, znanost je človeštvu veliko dala in bistveno prispevala k njegovemu napredku. Toda mnenja sem, da se to ne bi smelo in tudi ne more odigravati na dirigiran način, lahko se kvečjemu do določene mere »usmerja«. Zakaj? Prvič zato, ker so bila številna odkritja, ki so storila dobro, srečna naključja, pri tem pa sta oko in um učenjaka opazila, da so lahko koristna. In drugič, ker menim, da prevelik poudarek na reševanje trenutnih problemov ni nujno tudi najboljši pristop. Če recimo v 19. stoletju Svante Arrhenius, prvi švedski Nobelov nagrajenec, ne bi dobil sredstev za svoje proučevanje izvora davnih ledenih dob, ali pa bi moral John Tyndall opustiti svoje ekspedicije raziskovanja ledenikov zaradi trenutno bolj pomembnih aplikativnih raziskav, ne bi bilo njunih del, na katerih sloni veliko razumevanja segrevanja ozračja 21. stoletja. Pa takrat verjetno nihče ni vedel, kako pomembno bo njuno delo. Saj končno tudi takrat podeljevalci sredstev ali njih svetovalci niso imeli kristalne krogle s katero bi napovedovali prihodnost. Ampak prav v tem je tudi bistvo, mar ne? Tudi mi je nimamo.
Napovedujejo se težavni časi, veliki izzivi in edinstvene priložnosti. Koliko so novi in edinstveni in koliko jih je politika šele sedaj opazila in je tudi zaradi tega, ker jih postavlja proti središču politične agende »nova«, je drugo vprašanje. A zanimivo, da v primerjavi s količino govorjenja o pomenu izobraževanja, znanja, znanosti, znanstvenikih v gospodarstvu, tehnološkega preboja, razvoja itd., financiranje izobraževanja, znanosti in razvojno raziskovalnih dejavnosti zaseda minorni položaj v razponu političnih in proračunskih prioritet? In to ob tem, da stalno govorimo o finančni, realni in socialni krizi in ne nazadnje tudi o perečih problemih marsikatere izobraževalne in znanstvenoraziskovalne ustanove, če že ne znanstvene skupnosti.
Zato sem, ob soglasni podpori odbora naše stranke za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, poudarjala in priznam, kar tečnarila, da mora Zares, če bo vstopil v vladno koalicijo prevzeti vodenje tega resorja in mu dati politično težo, ki mu gre.
Zato v toku usklajevanja Koalicijskega sporazuma nisem popustila, da »visoko šolstvo« v sedanjem mandatu ne bi ostalo v pristojnosti istega ministrstva, saj je prvi osnutek poslane nam pogodbe predvideval prenos pristojnosti na Ministrstvo za šolstvo in šport.
Zato - dokler je to bilo v moji pogajalski moči - nisem odstopila od barcelonskega cilja lizbonske strategije 1 % BDP proračunskih sredstev do leta 2010 kakor smo tudi zapisali v naših 99.-ih točkah. Vendar tudi kompromis Koalicijskega sporazuma lahko razumemo kot pomemben korak. Med številnimi razlogi tudi zaradi tega, ker se intenzivnost poslovnih naložb v EU-27 le obrobno povečuje in ker se pričakuje, da bodo te naložbe v prihodnjih letih delno odvisne od dolgoročnih učinkov nestabilnosti na finančnem trgu. Tako napoveduje, tudi s strani predsednika republike ob podelitvi najvišjih nagrad slovenskim znanstvenikom in inovatorjem omenjena OECD raziskava (Science, Technology and Industry Outlook 2008). Hkrati pa, ob številnih pobudah za olajšanje mobilnosti, »peti svoboščini« Evropske unije in internacionalizaciji človeških virov na področju znanosti in tehnologije na trgu dela, vedno večja mednarodna konkurenca za talente pomeni, da morajo države okrepiti tudi lastne naložbe v človeške vire. Povečana vlaganja bodo torej spodbuda slovenski znanosti, ki je že desetletja podhranjena. Seveda pa denar ni vse. Z besedami ministra Gregorja Golobiča: več denarja samo po sebi ni zadosten pogoj za resne spremembe.
Mislim, da bo vitalnost slovenske znanosti najbolj odvisna od tega, da se »reši vseh spon« kakor glasno poudarja akademik Vito Turk. Avtonomnost univerz in drugih visokošolskih in raziskovalnih institucij ni pomembna samo v odnosu do oblasti. Integriteta in vitalnost teh ustanov je odvisna predvsem od natančnega razumevanja ljudi v njih, da vedo kaj jih dela to kar so.
Seveda se ne moremo izogniti dejstvu, da smo vpleteni v praktično življenje. A bili bi modri, če bi spoznali, da je »praksa« v veliki meri oblika kognitivnega ujetništva iz katerega nas lahko osvobodi le izobraževanje. Da »znanost« ter »veda« kot pove že »zdrava pamet« pomeni »znati« in »vedeti«, ne pa »reševati«, »rešiti« ali »profitirati«. Da je najboljše kar lahko znanost počne v negotovosti tega stoletja prav tisto kar je vedno počela: postavljati mora vprašanja! Biti mora hrabra, drzna, strastna in ekstremna. S svojimi programi in projekti mora navdihovati sedanje in prihajajoče generacije znanstvenic in znanstvenikov. Prav takšnih, ki so prejšnji ponedeljek prejeli najvišja slovenska priznanja in nagrade, ki nosijo ime razsvetljenega mecena Žige Zoisa. Potrebovali jih bomo ne glede na to kaj nam prihodnost prinaša.

DajNaprej

Za kaj so univerze?

admin — Sun, 30 Nov 2008 08:09:24 +0000

Razmišljanja o inovacijah kot v ponudbo usmerjenega procesa, katerega gorivo so izumi, pogosto proizvedeni na univerzah in zlasti na področju znanosti in tehnologije, so pogosta utemeljitev nekaterih vladnih politik preteklih letih.
Takšno »ohlapno razmišljanje«, ki univerze vidi kot motorje inovacij in gospodarskega razvoja spodkopava največji prispevek, ki ga družbi dajejo. Univerze lahko ustvarjajo okolje, ki inovacije podpira, inovativnost pa je pretežno proces poslovnega sodelovanja s trgi, pri čemer lahko univerze igrajo le manjšo aktivno vlogo. Tako opozarja Združenje dvajsetih vodilnih evropskih raziskovalnih univerz (LERU) v publikaciji, katere naslov sem si sposodila za tale zapis: What are universities for?
Navedena publikacija je namenjena trem javnostim: univerzam, Evropski komisiji in evropskim vladam. Prvim sporoča, da ne smejo pozabiti svoje temeljne vloge in da morajo v zagovarjanju le-te ostati trdne. Evropsko komisijo naslavlja zato, ker ima vedno večjo vlogo v raziskovanju in izobraževanju. Nacionalne vlade pa zato, ker so mnoge v fazi pregledovanja, analiziranja, evalviranja in reformiranja svojih politik.
Avtorja Geoffrey Boulton iz Edingburgha in Colin Lucas iz Oxforda ugotavljata, da mnoge vlade na izobraževalni sektor gledajo kot na »supermarket«, v katerem izberejo uporabne proizvode in ignorirajo tiste, za katere niso zainteresirane. S parcialnostjo in selektivnostjo pretvarjajo univerze v orodje, ki služi seriji zelo specifičnih produktov in spodkopava kreativnost.
Hkrati pa predvsem gospodarske zbornice in združenja delodajalcev poudarjajo, da so univerze in druge visokošolske ustanove »biznis« enak drugim komercialnim organizacijam. V »realnem svetu« naj bi se tudi te organizacije razvijale podjetniško, proizvajale zaposljive diplomante in sodelovale s poslovnim svetom v verigi prenosa znanja, novih idej in bogastva. S tega zornega kota naj bi prav univerze bile ključna komponenta zdravega inovacijskega ekosistema.
Kaj torej gospodarstvo pričakuje od terciarnega izobraževanja? »Out-of-the-box« diplomante kot se zdi. Saj, bi lahko dejali, zakaj pa bi gospodarstvo samo zapravljalo denar in čas za izobraževanje in usposabljanje, če to lahko za njih stori (javno) visoko šolstvo? Tudi narod potrebuje pospeševanje dviga znanja in izobrazbene ravni, saj v tem smislu države zastavljajo svoje cilje. Kakor pravi Koalicijski sporazum, naj bi se delež prebivalstva Slovenije z več kot srednjo izobrazbo v naslednjih petih do osmih letih približal 30 %.
Nekatere visoke šole in univerze so že začele sodelovati z delodajalci, da bi slednji dobili tip diplomantov, ki jih potrebujejo. In tudi prav je, da se visokošolske ustanove razlikujejo. Vse pač ne morejo biti odlične raziskovalne univerze, za to ni dovolj ne finančnih sredstev ne človeških virov; lahko pa kakovostno zadovoljijo potrebe gospodarstva tako v privatnem kot v javnem sektorju, kot tudi dele državne in javne uprave.
Hkrati pa menim, da bi gospodarstvo sčasoma moralo bolj razumeti v čem se izobraževanje razlikuje od usposabljanja in se usmerjati tudi v zaposlovanje tistih, ki nimajo točno za neko delovno mesto predpisanega poklica, a prinašajo kritično mišljenje, sposobnost reševanja problemov in komunikacijske spretnosti. Podobno bi se tudi diplomanti določenega profila morali bolj zavedati, da jih služba in kariera morda čaka povsem drugje kot si predstavljajo ali kot bi si v tem trenutku želeli.
Nedavno sem prebrala zanimiv intervju z nekim bančnim direktorjem, ki meni, da bi edukacija morala pripomoči k ustvarjanju boljše družbe ne le bolj »trenirane« delovne sile. Podobno kot LERU ugotavlja, da so poleg znanosti in tehnologije pomembne tudi družbene vede, humanistika in umetnost. V izbiri med MBA-osebo in diplomiranim glasbenikom, bi zaposlil slednjega. Zakaj? Zato, ker je glasbenik široko intelektualno radoveden in ga je lahko usposobiti v dobrega bančnika, medtem ko ozko usmerjeni MBA misli, da se je že vse naučil in ga je težko stimulirati ter usposobiti v nekoga, ki še vedno dvomi.
Kaj bi torej politika morala storiti? Predvsem menim, da bi morala iskati ravnotežje med potrebo povečanja zaposljivosti in izobraževanja oz. »študijem zaradi študija«. Povedano drugače: med pomembnostjo povpraševanja poslovnega in javnega sektorja ter ponudbo, ki je bolj osredotočena na študenta in univerze ter druge visokošolske ustanove. Pri tej polemiki, ki bi morala potekati v enakopravnem partnerskem vzdušju pa bodo pomembni tudi modeli financiranja. Zato menim, da sta vsaj še dve vprašanji, ki bosta za politiko enako pomembni kot zgoraj zastavljeno o tem za kaj so univerze, naslednji: za koga so univerze in kdo plačuje v ekonomiji znanja?

DajNaprej

Filozof je ljubitelj modrosti

admin — Sun, 30 Nov 2008 08:08:38 +0000

Branje Sokrata, moralnega in socialnega filozofa, ki je gradil na dediščini Predsokratikov, stranko Zares spremlja od njene ustanovitve. Sokrat je promoviral utrjevanje skepticizma o ciljih in o večinah. Vztrajal je, da je predpogoj za napredovanje razumevanja jasnost o predmetu dialoga. Zanj filozofija pomeni dvom in kritično vpraševanje idej, ki jih vsi potrebujemo, da bi našli smisel sveta, ki ga živimo. Dejstvo, da večina sprejme verovanje v neko idejo, nas ne bi smelo prevzeti. Resnica ni stvar štetja glasov. Atenska demokracija je Sokrata obsodila na smrt. In morda je njegova največja pomembnost v tem, da se je njegovo učenje in življenje strnilo: zato je zgled, pa tudi mučenik. Njegova podreditev razsodbi atenskega ljudstva ne pa odločitev za beg iz Aten, je sama po sebi dejanje logike, namreč, da življenje, ki ga nekdo vodi nakazuje na načela njegovega ravnanja.
Filozof je ljubitelj modrosti, je kreatura vprašanj bolj kot odgovorov. Nič kaj se mu ne mudi in ko vendarle pride do nekega sklepa, kaj hitro ugotovi, da njegovo sklepanje generira vsaj toliko problemov kolikor jih reši. V filozofiji je bistveno razumeti in razložiti, ne pa nujno izboljšati ali spremeniti. Slično je v znanosti. In tudi v izobraževanju, če izobraževanje grobo opredelimo kot prepletene dejavnosti ohranjanja, razširjanja in prenosa kulture nekega naroda in civilizacije. Podobno opredelitev izobraževanja v enem izmed svojih zapisov podaja liberalec Kenneth Minogue, ki za razliko od nekaterih drugih njegovih del, ki sem jih brala, ne izraža konservatizma in občasno seksizma. Osnovno načelo iz katerega izhaja in je tudi vodilo mojega razmišljanja je v tem, da izobraževanje brez svobode ni mogoče.
Na drugi strani filozofa je praktik. Praktični človek ima nujnosti, povsem konkretne človeške potrebe in probleme, ki zahtevajo hitre odgovore. Filozof in praktik sta tako stalno v nekakšni »opoziciji«. Podobno sta tudi izobraževanje in znanost v nekakšnem »sporu« s prakso.
Dinamična moč prakse, ki poskuša podrediti svobodno igro uma ozkim policy zahtevam sodobnega časa temelji na racionalističnih idejah. Praktik kritizira tradicionalne institucije, ker so menda neučinkovite izvajalke nekaterih bistvenih funkcij , ki so tem institucijam predpisane. Vsaka funkcionalna teorija »realno obstoječe institucije« bi najverjetneje ugotovila, da so naše univerze neučinkovite: povprečna dolžina študija je predolga, diplomanti nimajo dovolj praktičnih znanj, delež prebivalstva s končano univerzitetno izobrazbo je majhen, primanjkuje nam razvojnih tehničnih kadrov in še kaj. Saj, realno pač nikoli ne more povsem odgovarjati konceptu. Tipični racionalist bi trdil, da tudi svojih intelektualnih moči ne mobilizirajo dovolj, da bi se rešili pereči gospodarski in socialni problemi. In morda bi se našel še kdo, ki bi dodal: kaj pravzaprav sploh počnejo za dvig nacionalne blaginje? Rezultat tega je, da smo zmedeni in o izobraževanju začenjamo misliti in govoriti v dveh različnih jezikih. Prvi se nanaša na refleksijo, drugega zanima moč.
Kaj je smisel teorije in teoretičnih znanj, če niso uporabna za življenje in ne prinašajo nobene praktične koristi? Izobraževanje, bo dejal racionalist, bi v bistvu moralo vsebovati praktična znanja, spretnosti in kompetence. Smisel znanosti ni, da bi raziskovala določene aspekte realnosti, ampak da daje uporabne rezultate. To je tisto, kar družba potrebuje in kar nam bo povečalo blaginjo. Seveda, se bo strinjal edukator, izobraževanje res zahteva urjenje branja, učenje aritmetičnih tabel, kemijskih formul ipd., vendar je to le nujna osnova za izobraževanje. Glavna razlika je torej med »izobraževanjem« in »usposabljanjem«. To kar - večinoma v totalitarnih ali avtoritativnih režimih - imenujemo indoktrinacija je v bistvu urjenje oz. trening, ki omogoča domnevno prave odgovore. Izobraževanje se tako obrne v neko vrsto industrijskega procesa, katerega namen je ljudi oblikovati v instrumente za doseganje določenih ciljev oblasti. Rezultat takšnega procesa je tudi bolj predvidljiv. Izobraževanje oz. edukacija kot svoboda uma sicer tudi spreminja posameznika, vendar ni nujno, da bo ta sprememba vodila v predvideno smer.
Javna politika je v zadnjih dveh generacijah v Evropi in pri nas odprla pot »terciarnemu izobraževanju«. To semantično uničuje razločevanje med izobraževalnimi ustanovami in jih asimilira v nekakšno mešanico različnih oblik inštrukcij za zelo različne namene. Tako je izobraževanje zasnovano kot »sistem«, ki ga oblast lahko manipulira za katere koli pač že, pa če še tako plemenite, namene. Zato je v realističnem besednjaku moči nekaj nepoštenega, saj želi izobraževanje podrediti svojim različnim ambicijam in avtonomne institucije spremeniti v orodja politične in/ali ekonomske moči.
Zakaj pa ne, bi lahko vprašali? Prvič zato, ker poučevanje na univerzi ni isto kot poučevanje na šoli. Na univerzi morajo študenti razumsko in strastno sodelovati v in prispevati k študijskemu procesu, drugače pač ne bo prenosa platonske »iskre« po spoznavanju idej in ljubezni do modrosti. Če tega talenta nimajo ali če se ne spodbuja ali celo zavira, bodo univerze konvertirane v šole množičnega treninga. Drugič, če je koncepcija pretežnega dela članov družbe, družba predalčkanja in smisel izobraževanja, ter morda celo življenja, v pridobitvi čim boljše »pozicije«, torej skrbi do kam bodo v življenju prišli, in če je odzivnost predvsem na tiste signale, ki indicirajo na pridobivanje koristi, potem »kakovost« lahko nadomesti »inflacija diplom«. Ne trdim, da na »tradicionalnih« univerzah, ki so se razvijale od zahodnoevropskega 12. stoletja naprej, ljudje niso bili »karieristi«. Tudi, vendar so bile v večji meri mesto za manj utilitarne in lahko bi rekli, pa čeprav se bo morda v tem političnem trenutku slišalo nepopularno, tudi bolj »sproščene« ljudi glede karier in bodočih služb. S tega vidika je socialni pluralizem - če si smem dovoliti in s tem izrazom zajeti v kolikor sem pravilno razumela »neenakost« o kateri piše in govori Boštjan Žekš, nekdanji predsednik SAZU in sedanji minister za Slovence izven meja Slovenije - lahko pomemben doprinos akademski avtonomiji. Če želimo svobodno družbo, potem moramo razmišljati o teh zadevah ne glede na to, da je praksa življenja sedanjega časa že za mnoge izmed nas boj za golo preživetje. Še več, kljub temu in prav zaradi tega.

DajNaprej

Več vprašanj kot odgovorov

admin — Sun, 30 Nov 2008 08:07:40 +0000

V dneh konstituiranja slovenske vlade sta tako premier Borut Pahor (SD) kot Gregor Golobič (Zares), minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dejala, da imata več vprašanj kot odgovorov. Mitja Gaspari, ki je postal minister za razvoj je na svoji predstavitvi dodal, da nima kristalne krogle. Zdajšnji čas, je bilo slišati iz opozicije pa tudi od drugod, zahteva odgovore, konkretne poteze in rešitve.
V soboto, 6. decembra 2008 se bomo člani stranke Zares zbrali na tretji konvenciji, kjer naj bi med drugimi točkami dnevnega reda in ob prijetnem druženju, potrdili tudi naš program.
Mislim in čutim, da je prav, da pred tem dogodkom podam vsaj nekaj razmišljanj o vprašanjih in odgovorih, ki so se mi porajala ob prebiranju različne literature in gradiv, ob razpravah v Odboru stranke in snovanju programa za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter komentarjih nanj na spletu in drugje.
Preberete si jih lahko v treh medsebojno povezanih in istočasno objavljenih prispevkih: Filozof je ljubitelj modrosti, Za kaj so univerze? in Znanosti kristalna krogla?

DajNaprej

»Logična napaka« opredelitve cilja

admin — Thu, 06 Nov 2008 04:19:52 +0000

Konvencijska razprava o prihodnosti Evrope in tista, ki je potekala v okviru slovenskega Foruma je bila večplastna in razgibana. Ni bilo vedno mogoče slediti vsem njenim podrobnostim, vendar sem razločila predvsem štiri različne, a medsebojno prepletene razprave. Prva od teh je bila »tehnična«, dozdevno najmočnejša in usmerjena predvsem k poenostavitvi in konsolidaciji pogodb. Druga je zadevala politični status Evropske unije in s tem tudi status držav članic znotraj nje. Bila je osredotočena na dve vprašanji: Je Evropska unija lahko mednarodni akter in, ali si zasluži Ustavo? Tretja razprava je bila »politična« in je zadevala spremembe struktur Evropske unije oziroma prenovo njenih institucij. Četrta pa se je nanašala na diskurz legitimnosti, to je na mobilizacijo državljanov in s tem na široko, relativno odprto in precej komplicirano razpravo s civilno družbo, ki je pogosto dajala vtis neučakanosti, a hkrati ni imela neke močne skupne evropske identitete.

Konvencijsko obdobje je za Slovenijo bilo tudi obdobje zaključevanja vstopanja v Evropsko unijo. Kmalu po referendumski nedelji, 23. marca 2003, je potekalo zadnje zasedanje slovenskega Foruma, z objavljenim zapisnikom. Tedaj so bili na mizi že osnutki nekaterih členov Pogodbe o Ustavi za Evropo, ki naj bi nadomestila vse dosedanje pogodbe EU.

Moj splošni vtis je bil, da osnutek ni prinesel večjih presenečenj, niti po vsebini niti po obliki. Predvsem je skušal ohranjati koncepcijo demokracije ob odsotnosti empiričnega koncepta »skupnosti« ali »javnega območja«. Ustanovitev Unije naj bi, tako kot poprej Evropske skupnosti in Evropske unija, slonela na dvojnem političnem stebru. Ustanovila naj bi se v skladu z voljo ljudstev (’narodov’) oz. bolj konkretno državljanov in držav Unije. Napetost med ljudstvom (demos) in narodom (ethnos), med pravicami državljanov za razliko od človeških bitij kot ljudi, kot tudi med suverenostjo držav in predstavniško demokracijo je torej ostala. Tako se je tudi smiselno vprašati: Komu pripada nacionalna identiteta? Kajti ob dikciji »Unija spoštuje nacionalno identiteto držav članic« se poraja vprašanje ali ne gre pri »nacionalni identiteti držav članic« za iskanje nadomestnega izraza za koncept suverenosti, kot ga Evropa razumela vsaj od vestfalskega miru?

Kakor je ugotavljal filozof Ivo Urbančič, je iz člena ustavne pogodbe, »ki govori o ciljih EU, razvidno, da je cilj Unije, Unija sama, kar je čista tavtologija.« Istorečno »napačna definicija« cilja pa je – vsaj meni – (že takrat) kazala na to, da bo Ustava za Evropo postala le nadaljnja osnova za kontinuirano evropsko agendo, ne pa »sveži začetek« konvencijske nove »Evrope«, kakor je bilo (morda) prvotno zamišljeno.

DajNaprej

Pogodba bi morala biti sporazum zaupanja

admin — Fri, 31 Oct 2008 17:29:25 +0000

Ne strinjam se povsem s tistimi, ki pravijo, da ni vizij. Mislim, da so. Vendar je v sedanjem evropskem trenutku, kljub velikim izzivom, ki jih med drugimi predstavlja tudi širitev Evropske unije, težko imeti velike vizije podobne vizijam velikih državnikov iz obdobja, v katerem se je porajal proces, ki se je razvil v Evropsko unijo. Takrat so bile okoliščine drugačne. Evropa je bila takrat razrušena, sedanja Evropska unija pa je v mnogo čem vendarle zgodba uspeha. Hkrati je morda prav ta uspeh, hkrati s komodifikacijo političnega procesa, privedel do določenega nezadovoljstva.

To situacijo še dodatno obremenjuje dejstvo, da mnogim ali pa morda celo večini ljudi ni povsem jasno kaj je Evropska unija, kaj kdo v njej dela in kdo o čem odloča. Ne nazadnje je to težko razumljivo tudi tistim, ki se s tem strokovno ukvarjajo in celo v znanstvenih tekstih je Unija zavita v nekakšno misterioznost.

Evropska unija ni država, ima pa mnoge pristojnosti, ki spominjajo na državne. Potem sta tu še dve viziji Evrope: dva tipa federalizma ali poimenovano drugače, viziji Skupnosti in Unije. Ti dve stalno prisotni, paralelni in tekmujoči »alternativi« še dodajata k zmedenosti (razumevanja) Evropske skupnosti/unije.

Menim, da je delitev na Skupnost in Unijo nepotrebna. Treba jo je ukiniti in hkrati odpraviti unijski tristebrni sistem. Na dosedanji razpravi tudi temeljim ugotovitev, da je potrebna takšna razdelitev področij pristojnosti, ki ne bi zahtevala bistvenih sprememb osnovne konfiguracije pristojnosti. Vsaj do sedaj namreč ni bilo izraženih izrazitih želja za nove pristojnosti Evropske unije, ki bi posegale v t. i. »nacionalno« življenje držav članic. Pojavili so se sicer nekateri bolj radikalni predlogi v tej ali oni smeri, tako na primer v smislu večjih pristojnosti Evropske unije ali pa vrnitve nekaterih pristojnosti državam članicam, ki jih je prav tako potrebno pretehtati.

Vendar bi, vsaj za sedanjo »fazo« procesa evropske integracije morda zadostovalo, da se obstoječe pogodbe »poenostavijo in konsolidirajo« v eno pogodbo tako, da so pristojnosti pregledno in jasno opredeljene; podobno kot je Listina temeljnih pravic na enem mestu »zbrala« že v drugih pogodbah »razpršene« pravice. V tem smislu bi bilo najbolje predlagati »novo« pogodbo, ki bi kot »poenostavitev« sedanjih pogodb potrebovala novo preambulo, vključitev Listine temeljnih pravic Evropske unije in naslovov, ki se nanašajo na zakonodajno, notranjo ter zunanjo in varnostno politiko.

S tem bi bila dosežena večja transparentnosti področij pristojnosti Evropske unije in držav članic. Mnoge razsežnosti razprave o prihodnosti Evrope potrebujejo pozornost, vendar menim, da je prav zaradi zaskrbljenosti in prisotnosti strahu pred izgubo avtoritete, pa tudi identitete - bodisi državne, regijske, narodne, manjšinske ali celo individualne - najbolj pomembno, da pogodba zagotovi vsem, da je /bo njihov strah neutemeljen.

Pogodba ustavnega značaja bi morala doseči zagotovilo medsebojnega zaupanja in znotraj sporazuma zaupanja omogočiti določeno fleksibilnost.

Iz prispevka V strahu pred izgubo avtoritete ali identitete?, 2. zasedanje Foruma o prihodnosti Evrope v Republiki Sloveniji, 21. maja 2002.

DajNaprej