Dve vprašanji Konvenciji Zares

(Poudarki iz govora na 4. konvenciji Zares- nova politika, Celje, 21. novembra 2009.)

Dve leti Zares in leto dni Zares v vladi.

Mislim, da znotraj stranke - podobno kot v drugih okoljih, v katerih sem delovala ali delujem – postajam prepoznavna po svoji konstruktivni in dobronamerni kritiki ter samokritiki. Tokrat bom nekaj besed namenila prepoznavnosti stranke Zares.

Da bi Zares postala bolj prepoznavna in verodostojna, moramo povečati konsistentnost svojega programa in delovanja ter se osredotočiti na najbolj pereče probleme. Predvsem si moramo odgovoriti na dve osnovni vprašanji:

1. Neoliberalna ekonomska politika ali socialno vzdržen gospodarski razvoj?
2. Privatizacija javnih služb ali striktna ločitev javnega in zasebnega na tem področju?

Jasna odgovora na ti dve vprašanji bi nam omogočila oblikovati jasno prepoznaven profil in konsistentne odgovore na tekoče probleme preživetja in razvoja.

Če se odločimo za neoliberalno politiko, bi morali zagovarjati deregulacijo, davčne razbremenitve in prehode iz proporcionalnih davčnih obremenitev na glavarino. V tem primeru je tudi odgovor na drugo vprašanje nesporen: popolna privatizacija zdravstva, šolstva in pokojninskih zavarovanj na osnovi šolnin in zavarovalnih polic.

Če pa menimo, da je družbeno in socialno vzdržen sistem prava izbira za našo majhno slovensko družbo, bi zagovarjali zmerno regulacijo gospodarstva, spodobno minimalno plačo, solidarnostno pokrivanje stroškov za uveljavljanje človekovih pravic do zdravstvenega in pokojninskega varstva, šolanja, pravne zaščite… Zagovarjali bi prevlado javnega nad zasebnim na področju javnih storitev, racionalno organizacijo in financiranje javnih služb, privatni sektor na tem področju pa bi prepustili trgu in ga odklopili od državnih jasli.

Naša trenutna stališča v množici poskusov o ukrepih socialne, davčne in ekonomske politike so nekonsistentna, zmedena in celo protislovna, kar jasno dokazuje, da si v stranki še nismo v celoti odgovorili na zgornji vprašanji. Na področju sociale bi radi pomagali najrevnejšim, vendar ne na škodo najpremožnejših in najbogatejših; davčno bi razbremenili najnižje dohodke, vendar tako, da bi tudi najbolj plačanim pustili več; konsolidirali bi javni sektor, vendar tako, da bi hkrati krepili in hranili tudi privatnega. Nikakor se ne moremo odločiti, katero pravljico bi raje poslušali: tisto o steklem polžu ali tisto o jari kači. Mi bi kar obe hkrati.

Brez jasnih odgovorov in smeri delovanja, se utegne zgoditi, da bo naša oranžna barva, ta barva energije, bledela in se neprepoznavna izgubljala v mavrici koalicije in slovenskega političnega prostora.

Bomo takrat še sami verjeli v novo politiko? Bomo kot takšni še lahko računali na volilni uspeh?