»Logična napaka« opredelitve cilja

Konvencijska razprava o prihodnosti Evrope in tista, ki je potekala v okviru slovenskega Foruma je bila večplastna in razgibana. Ni bilo vedno mogoče slediti vsem njenim podrobnostim, vendar sem razločila predvsem štiri različne, a medsebojno prepletene razprave. Prva od teh je bila »tehnična«, dozdevno najmočnejša in usmerjena predvsem k poenostavitvi in konsolidaciji pogodb. Druga je zadevala politični status Evropske unije in s tem tudi status držav članic znotraj nje. Bila je osredotočena na dve vprašanji: Je Evropska unija lahko mednarodni akter in, ali si zasluži Ustavo? Tretja razprava je bila »politična« in je zadevala spremembe struktur Evropske unije oziroma prenovo njenih institucij. Četrta pa se je nanašala na diskurz legitimnosti, to je na mobilizacijo državljanov in s tem na široko, relativno odprto in precej komplicirano razpravo s civilno družbo, ki je pogosto dajala vtis neučakanosti, a hkrati ni imela neke močne skupne evropske identitete.

Konvencijsko obdobje je za Slovenijo bilo tudi obdobje zaključevanja vstopanja v Evropsko unijo. Kmalu po referendumski nedelji, 23. marca 2003, je potekalo zadnje zasedanje slovenskega Foruma, z objavljenim zapisnikom. Tedaj so bili na mizi že osnutki nekaterih členov Pogodbe o Ustavi za Evropo, ki naj bi nadomestila vse dosedanje pogodbe EU.

Moj splošni vtis je bil, da osnutek ni prinesel večjih presenečenj, niti po vsebini niti po obliki. Predvsem je skušal ohranjati koncepcijo demokracije ob odsotnosti empiričnega koncepta »skupnosti« ali »javnega območja«. Ustanovitev Unije naj bi, tako kot poprej Evropske skupnosti in Evropske unija, slonela na dvojnem političnem stebru. Ustanovila naj bi se v skladu z voljo ljudstev (’narodov’) oz. bolj konkretno državljanov in držav Unije. Napetost med ljudstvom (demos) in narodom (ethnos), med pravicami državljanov za razliko od človeških bitij kot ljudi, kot tudi med suverenostjo držav in predstavniško demokracijo je torej ostala. Tako se je tudi smiselno vprašati: Komu pripada nacionalna identiteta? Kajti ob dikciji »Unija spoštuje nacionalno identiteto držav članic« se poraja vprašanje ali ne gre pri »nacionalni identiteti držav članic« za iskanje nadomestnega izraza za koncept suverenosti, kot ga Evropa razumela vsaj od vestfalskega miru?

Kakor je ugotavljal filozof Ivo Urbančič, je iz člena ustavne pogodbe, »ki govori o ciljih EU, razvidno, da je cilj Unije, Unija sama, kar je čista tavtologija.« Istorečno »napačna definicija« cilja pa je – vsaj meni – (že takrat) kazala na to, da bo Ustava za Evropo postala le nadaljnja osnova za kontinuirano evropsko agendo, ne pa »sveži začetek« konvencijske nove »Evrope«, kakor je bilo (morda) prvotno zamišljeno.